Ne včeraj, ne jutri, samo danes je naš dan

1.2.2012-Veliki Kamen-Jošt-Ravni log-Reštanj-Senovo

2012-02-01T08:41:00.000-08:00

Pišece-Silovec-Vel.Špiček-Grad Pišece

2012-01-18T11:38:00.001-08:00

Za ta zimski letni čas kar nič zimsko vzdušje. Upajmo, da tega sonca ne bomo pogrešali takrat ko ga bomo najbolj potrebovali. Kakorkoli že, trinajst se nas je zbralo na parkirišču v Pišecah, kjer smo najprej občudovali izvir Gabernice. Potem smo nadaljevali pot mimo gradu Pišece do lovske koče Pišece in šli naprej do samega vrha Silovca z najvišjim vrhom Špiček (686 m n/v). Nazaj po isti poti do lovskega doma, nato pa po markirani poti mimo Kerinovega spomenika in po cesti do gradu Pišece. Grad je še v obnovi, park je čudovit. V zelo lepem spominu nam je ostala pot od gradu Pišece mimo lovskega doma do vrha Špička. Pohod je trajal tri ure. Več o naših vtisih naj povedo slike.

Slap Zapečje

2012-01-04T08:30:00.000-08:00

Start na Senovem, smer pohoda Poreber in spust do slapu Zapečje. Po ogledu še pohod 18 pohodnikov do Brestanice v lepem vremenu.

LIBNA

2011-12-28T10:17:00.000-08:00

Petnajst se nas je zbralo pri Ribniku v Resi, od koder nas je Milan popeljal po daljši poti na Libno. Vsi senovski udeleženci smo bili prvič peš na Libni. Vreme ni bilo naklonjeno, zato nismo videli v dolino. To pa pomeni, da si bomo to pot še kdaj privoščili. Zaključek pa smo imeli v Margariti, za kar se zahvaljujemo Stašu in Ini.

Šmarna gora

2011-12-21T13:00:00.000-08:00

Šmarna gora s svojimi številnimi potmi je poligon za ljubljanske rekreativce. Da je to res in da se na prvi zimski dan tam najdejo tudi prelepi pogledi na Kamniške planine in Julijske Alpe,smo se danes v živo prepričali.
Kako je bilo? Lepo!

Krško-Trška gora-Rore-krški grad

2011-12-14T09:58:00.000-08:00

Predzadnja sreda letos. Kar 13 se nas je zbralo ob 9.uri pri gasilskem domu v Krškem. Odšli smo mimo cerkve sv. Rozalije, se za hip ustavili pri sv. Jožefu na Trški gori in šli naprej. Po zanimivi bližnjici smo se spustili v Rore, kjer smo se odločili še za ogled ruševin krškega gradu. O tej zanimivi poti bi se dalo veliko povedati. Morda kdaj kasneje.

Lamperče

2011-12-03T15:54:00.000-08:00

Takole je bilo: ker je odpadel pohod društva na Čemšeniško, smo se vsi prijavljenci med sabo obvestili o rezervni varianti. Prišlo nas je 5. Bilo nam je lepo. Naj slike povedo več!

Cerkev sv. Roka

Pogled na Posavje od sv. Roka

Tole ni mladi medvedek pod kravo! Ampak škotsko govedo.

Tik pod Lamperčami pa urejen vzpon.

Pogled nazaj na sv. Roka

Na kmetiji je žig. Pa koze - burke tudi!

Tale mlada račka je kazala vso spretnost pri umivanju iz vedra.

Res je bila enkratna. Pa še bala se nas ni nič ko je telovadila.

Na Lamperčah je cerkev sv. Martina. 100%, saj ima gos!

Lamperče, kjer je žig od obhodnice križem-kražem.

Nagradno vprašanje za Marjano in Žano: kje je to?

Pokojnik-Pokojni vrh-Ajdovski gradec-Vranje

2011-11-30T13:06:00.000-08:00

Ne moremo brez sonca, smeha in višin. Zato smo se prav na hitro zbrali in jo mahnili na Pokojni vrh in Pokojnik. Na zemljevidih piše, da je slednji visok 768 m n/v. Z njega je lep razgled. Doline so bile danes v megli, samo najvišji vrhovi so bili v soncu. Mi smo videli prav lepo Bohor z njegovimi zahodnimi vrhovi (kot so Vel. in Mali Javornik, Grmada), najvišji vrh občine Sevnica-Skalico, vse pogorje od Planine pri Sevnici do Lisce, pa Kum; v daljavi pa so se zelo jasno bleščale Kamniške Alpe. Prav lepo smo videli Kalški greben, Kočno, Grintovec, Dolgi hrbet, Skuto, Rinke. Proti jugu in vzhodu je iznad goste megle kukalo mnogo manj vrhov: samo Gorjanci, v daljavi pa Sleme. Ocenjujemo, da se od tu da videti še kaj več, zato bomo še prišli sem, v ta morda nekoliko skrivnostni in odmaknjeni svet.

Zasek Mrzle planine, imenovan Pokojni vrh, ki mu kraljuje Marija sedem žalosti.

Če vas zanima, 15.avgusta je tu še posebej slavnostno.

Sonce nas greje, tile čudni oblaki pa kot, da niso oblaki.

Sončno, modro nebo so prekrivale čudne meglice. Chemtraili?

Samo en del skupine je na sliki, drugi smo zadaj.

Zalog oz Stranje.

Pogled na Zaloške travnike in Vel.Javornik.


Lisca, zadaj Kum, še bolj zadaj Kamniške Alpe.

Kar težko nam je bilo oditi s tega lepega hrbta. Spodaj v Zabukovju smo obiskali Suzano in njeno družino. Posedeli smo pod Bohkovim kotom in se kaj kmalu podali v dolino, v meglo. Naša pot je bila usmerjena k naslednjemu cilju - na Ajdovski gradec. Le-ta sodi med najbolje raziskana naselja iz časov preseljevanja ljudstev pri nas. Gre za ostanke temeljev poznorimske oz zgodnjekrščanske naselbine iz 5. in 6. stoletja našega štetja. Tu je baje živelo romanizirano prebivalstvo, ki se je, podobno kot še marsikje na območju Slovenije, umaknilo pred slovanskimi priseljenci.
Danes je v arheološkem parku na osnovi temeljev vidno, da sta znotraj obzidja stali 2 enoladijski cerkvi in krstilnica, obkrožalo pa jih je sedem hiš in vodni zbiralnik s 120 tisoč litri prostornine. Do parka vodi označena peš pot.

Skalica-Možnica-Veliki Javornik-Zalog

2011-11-23T08:05:00.000-08:00

V dolini že nekaj dni drži trda megla, malo višje je še megleno in prekrasno ivje, najbolj visoko na Velikem Javorniku pa sonce in modro nebo. Ko so nas Senovčani ob povratku spraševali kako je gori in, če smo videli kaj sonca, smo jim potrdili. Nekateri bi skoraj ne verjeli. No, mi smo bili tam in bilo je prečudovito. Pohod je trajal dobre 3 ure, bilo nas je 16. V nadaljevanju pa slike, ne vem zakaj mi jih je Blogger pomešal.

Pri Žvegliču. Saj bo sonce, ampak višje od tu kjer 820 m n/v.

Dajmo malo (pred)ogrevanja.

Proti Zaloškim travnikom.

Bližamo se odcepu za Skalico.

Na sedlu pod 951 m visoko Skalico.

Klic Kekec iz ozadja pomeni: vodnik stoj-počitek.

Poziv iz ozadja: Moojca, pa pomeni, da gremo naprej.

Razvezovanje ruzakov pa pomeni, da smo na enem od ciljev. Vrh Skalice.

Janeza smo slikali čisto na koncu pohoda, pa ga je premaknil program na začetek.

Sonček kuka skozi meglo.

Pri Stari hiši pa je danes močno sijal.

Nekje med potjo, kjer se sonce poljublja z meglo.

Korajžno z Velikega Javornika.

Šment, tudi tale slika s kozami bi morala biti predzadnja.

Na Možnici (Doropolje št.41) pa strupeno mrzlo.

Proti Javorniku.

Tole smo se sami slikali, no ja!

Proti Žvegliču.

Uf, kako je mešal slike. Tole je bilo še na Možnici.

Proti Stari hiši.

Na vrhu Javornika pa res sonce.

Spodaj pri Žvegliču pa 4 avti plus eden rdeč!

Kozel Branko pri Derstvenškovih. Bo šel menda kmalu v klobase, kar je naredil, je že naredil.

Prelepe smreke.

Na poti na Veliki Javornik

Mi na sončnem Velikem Javorniku.

PIJANA GORA - VELIKI TRN - PIJANA GORA

2011-11-16T12:19:00.000-08:00

Sliši se skoraj neverjetno - Pijana gora. Ampak je čisto res, da je v Sloveniji kar nekaj krajev s tem imenom. No, za nas je najbolj znana ta, kjer občasno domujeta in vedno garata Lojze in Zofka, če le nista kje na pohodu. Ker nas vsake toliko časa prijazno sprejmeta pod svojo streho in to običajno v času pečenih rac z mlinci in odlično kapljico, ki zraste na njihovi osončeni parceli, se jima še posebej zahvaljujemo.

Vsakokrat pa hodimo po drugih poteh. Letos smo jo ubrali proti Velikemu Trnu in nato proti Smečicam, zavili v vas Planina pri Raki, ki je znana po imenitnih starih hišah in črnih kuhinjah (škoda, da niso obnovljene in v turistični funkciji). Od tam smo se spustili skozi gozd v dolino in spet navzgor. V Pijano goro smo prispeli povsem pravočasno, čeprav smo prehodili lep kos poti. Ena od atrakcij tega dne je bila juha iz jurčkov, ki smo jih avgusta nabrali na Pokljuki, ko smo taborili v Bohinju. Pa si poglejmo slike. Obema gostiteljema pa še enkrat hvala lepa za vso gostoljubnost.

9. november 2011 - Iz Podsrede na grad Podsreda

2011-11-09T14:53:00.000-08:00

Tole letošnjo prelepo jesen si bomo zagotovo dobro zapomnili. Veliko smo obiskovali naše sosede v Kozjanskem parku. Če smo posamezniki v času naših pohodniških počitnic kam vandrali, smo prav gotovo na Kozjansko. Do tja in nazaj imamo iz Krškega in Senovega dobre avobusne povezave. Prijazni Izletnikovi šoferji pa nas vabijo, da to še večkrat storimo.

Tako smo storili tudi to sredo, ko smo imeli poprogramu planiran pohod. Kar 16 se nas je zbralo na malem avtobusu, ki odpelje iz Krškega ob 7.30 uri v smeri Senovega in ima za končni cilj Celje. Mi smo izstopili v Podsredi. Najprej smo si ogledali Levstikov mlin, kjer nam je prijazna gospodinja prikazala mletje pšenice v mlinu, ki stoji (baje) že častitljivih 400 let. Njihov daljnji prednik ga je odkupil od grofa in tako postal svoboden, to se pravi, da ni več opravljal tlake za gospodarja. Od tu smo šli dalje po cesti proti vzhodu in po nekaj metrih krenili proti hribu. Nekje na sredini smo dohiteli šolsko skupino iz Lesičnega, ki sta jo vodila učiteljica in naš planinski prijatelj Dušan Klenovšek. Ker je šolska skupina učno in zato bolj počasi napredovala na poti, smo mi pospešili korake in kaj kmalu v gosti megli dosegli grad. Vrata so bila odprta, zato smo zavzeli strateški položaj na hodniku pri mizi. Kar hitro so se razvezali nahrbtniki in naokoli so zaokrožile dobrote vseh vrst, tudi še topel sirov in jabolčni zavitek, ki ga je še tisto jutro spekla Mari. Pa še marsikaj drugega smo vlekli iz ruzakov. Da se vam ne bi preveč cedile sline, rajši nadaljujem z opisom nadaljnje poti. Vračali smo se po drugi poti, malo je bilo asfalta (avti ga imajo radi, pohodniki pa ne). Ker ne znam povedati vseh zaselkov in domačih imen koder smo šli, pač lahko povem samo to, da smo prišli v dolino k avtobusu pri kmetiji v Pokleku. Še pravočasno smo pohod zaključili ob 12. uri. Za konec: lep dan, kljub meglenem jesenskem vremenu.

Še zadnji posvet pred startom.

To je Sv,Miklavž, tudi zavetnik mlinarjev.

Po dolini pa Bistrica tiho šumi ...

... in že stoletja mlinsko kolo vrti.

Če se ne vrti kolo, potem je pretok nizek.

Prelepa peč.

Leseni zobčeniki meljejo žito in čas.

Ko se zavrti mlinsko kolo ....

.... pa prične padati moka izpod mlinskih kamnov.

Malo izpraševanja, več pojasnjevanja.

Svetal pogled skozi luknjo v zidu.

Kateri od obeh vam je lepši: ali temen ali svetal?

Srečanje s parklji, ki si jih je drevo sposodilo od kure.

Lep jesenski čas je kot nalašč za pohode po okolici.

Taka drevesa so zlata vredna za ptice.

Srečanje z Dušanom, ki nam pokaže kozlička, ki izumira.

Zavzetje strateškega položaja na hodniku.

Oh, kdaj bo spet toplo, da bomo uživali kulturo na tem dvorišču?

Rože so še vedno lepe. Doklej še?

Grad ima bogato tisočletno zgodovino.

V črni kuhinji.

Posvet kuharic kako bi in kaj bi skuhale na odprtem ognjišču.

Tudi ta lipa šteje nekaj sto pomladi.

Zanimiva rast vej.

Tole je pa lipov vladarski stol. Kje? Ne znam ponoviti

Naša pot gre naprej, novim dogodivščinam nasproti.

Po raških gričih naokoli

2011-11-02T16:14:00.000-07:00

Ob 8. uri se zbiramo pri Silvestru na Raki. Ko se preštejemo, nas je 28. Smer Celine. Tam se bo nekaj dogajalo, ker ima pohodnica Mojca eno leto več, ki je pripeljalo v hišo Abrahama. Lepo in vse, vse najboljše!

19.10.2011 - Po bohorskih slapovih

2011-10-19T11:23:00.000-07:00

Eden zadnjih lepih sončnih oktobrskih dni je bila sreda 19. oktobra 2011. Na Blanci smo se sešli s pohodniki iz DU Tržišče. Njih in nas iz naše bohorske seniorske sekcije je bilo skupaj 18. Skupina je najprej obiskala slap Bojanco, se od tam podala na pot proti drugemu slapu - Peklu. Nato je skupina šla na Vrtec in od tam do slapu Ubijavnik. Povzpeli smo se še na zgornjo cesto in se vrnili na Jablance. Seveda je bil povratek z Jablanc v Sobnik zanimiv, saj je bilo kar nekajkrat treba prečkati potočke. Pri trgovini v Kališovcu pa smo doživeli sprejem od Ludvika in Marije. Pričakala sta nas s tekočimi zadevami.

Po kozjanskih sadovnjakih od Koprivnice do gradu Podsreda

2011-10-02T14:39:00.000-07:00

Bila je lepa nedelja. Na šolskem parkirišču se nas je zbralo okrog 200 pohodnikov. Prišli smo od blizu in daleč. Nekateri celo iz Jesenic na Gorenjskem s svojim avtobusom. Naša senovsko bohorska skupina je štela okrog 17 pohodnikov. Ves pohod je potekal takole: ob 9. uri smo startali in pot nadaljevali mimo domačije Simončič ter šli vse do Kostanjka, kjer smo imeli krajši postanek. Do tu sežejo moj slikovi prispevek, naprej se je tehnika uprla. Mi smo pot nadaljevali naprej brez tehnike in prispeli v Križe, od tu naprej v Pečice. Tu smo pri stari OŠ počivali in se nato po počitki zagnali naprej do gradu Podsreda. Ta, zadnji del poti, nam je nekoliko najbolj ostal v spominu, saj je zelo t.i.planinski. Na gradu Podsreda smo bili pogoščeni. Žal je za nekatere zamudnike zmanjkalo toplega obroka. Vse to pa zato, ker se pohodniki niso pravočasno prijavili. Baje pa so nekateri udeleženci celo dvakrat stopili v vrsto. Tega naša skupina ni počela. V Koprivnico smo se vrnili z avtobusom, ki nam ga je sponzoriral Kozjanski park, prav tako tudi pogostitev na gradu. Pohod so vodili planinski vodniki iz PD Atomske Toplice.

Podsreda-izvir Trebčice

2011-09-07T20:27:00.000-07:00

Izstop navsezgodaj v sredo v Podsredi.

Križev pot.

Podsreda v jutranjem soncu.

Tam daleč pa kraljuje podsreški grad in preganja jutranje sence.

Premerili smo vse kar smo lahko, tudi energije.

... in odšli naprej.

Kaj pa je to? Ambrozija! Povsod ob cestah in še veliko jo je.

Počitek in okrepčilo.

Vsega dovolj in preveč.

Počasi smo se odpravili od tu naprej.

Spust proti izviru Trebčica ni kar tako.

Je treba biti pazljiv, če je velika skupina, ker je malo prostora.

Zanimiva in presenetljiva igra narave v tej veliki zemeljski udorini.

Pogled proti Bistrici ob Sotli.

Mati in sin.

Takšni prizori pa ob vsej poti.

Pogled na Sv. Gore nad Bistrico ob Sotli.

Ob koncu poti je bilo kar veliko za povedati, pred počitnicami.

Čakajoč na avtobus ob 11:45 uri.

TAKOLE : Na zadnjem pohodu pred "počitnicami" se nas je zbralo 20. Izletnikov mali avtobus je bil skoraj poln, ko nas je zjutraj pobral na senovskem obračališču in nato sprejemal pohodnice še vse tja do Koprivnice. Najprej smo šli na bližnje ali t.i. stare gore nad Podsredo, nato pa smo jo ubrali proti Trebčam. Po dobrih 2 urah hoje smo prišli do Šmalčičevih, kjer smo imeli Rimske Toplice. Dodobra okrepčani in pokrepčani smo se spustili še do izvira potoka Trebčice. Film o izviru bomo vstavili pozneje, danes samo nekaj slik. Planinci seniorji in seniorke, vidimo se kmalu. Do takrat pa na svidenje.

25.8.2011 - Triglav

2011-08-25T11:11:00.000-07:00

Peterica se je navsezgodaj odpravila iz Kota na Staničevo kočo. Potem, ko jo je dosegla in se izdatno spočila, je še v istem dnevu dosegla vrh Triglava, prenočila na Kredarici in se naslednje jutro podala v dolino Krme. Tam je čakal šesti udeleženec, zadolžen za logistiko, ki pa čakanja ni vzel resno, saj nam je v petek prišel nasproti. Srečali smo se nekaj minut pod odcepom za Bohinjska vratca.

S poti čez Kot.

Nad nami pa Rjavina, ki je dajala blagodejno senco.

Dolina je ostala daleč spodaj.

Korak za korakom, le koliko jih še bo treba?

Končno bomo dosegli Debeli Kamen.

Mi imamo doma Veliki Kamen, pa Mali Kamen, tule pa srečamo Debeli Kamen.

Zgoraj se svet nekoliko zravna, navidezno ... seveda.

Pa še lanski sneg prečimo.

Ko zagledamo Staničevo kočo, mislimo, da smo že tam.

Pa je še kar trajalo, da smo prišli do nje. V visokem soncu.

Preden odrinemo še fotka z Rjavino, ki nam je dve uri dajala senco pri vzponu.

Mi pa čez drn in strn, pardon Rž proti Kredarici.

Tu so bili prvi uvodi v kasnješe resno delo.

Tule čez bi lahko malo popravili pot.

Po sila kratkem počitku na Kredaici pa naravnost na Triglav.

Ob 17. uri na vrhu. Bravo!

Drugo jutro pa domov, po hitrem postopku.

Vetra je bilo več ko dovolj.

Pred Kredarico.

Malo priprošnjice za srečno vrnitev.

Na razcepu za Krmo.

Pot v Krmo se kar vleče.

Končno na cilju odložimo nahrbtnike.

16.8. do 20.8.2011 - Tabor v Bohinju

2011-08-21T02:28:00.000-07:00

Tabor odraslih planincev in družin z otroki - BOHINJ 2011 !

Sporočamo vam, da smo se vrnili zadovoljni, zdravi in veseli iz t.i. "tabora", ki smo ga preživeli v Bohinju. Prenočevali in jedli smo v Centru šolskih in obšolskih dejavnosti, kjer nam je bilo všeč. Če preštejemo vse udeležence (nekateri so prišli kasneje in odšli prej), nas je bilo skupaj 23 (od tega 6 otrok).

Kje vse smo vandrali?

V torek, 16.8.2011 - pobrali smo Jankota in Zdravkota, dva vrla Bohinjca, ki sta nas "zapeljala" med same jurčke na 1482 m visokem Javorjevem vrhu. Nato smo obiskali še energetske točke na Praprotnici, se razgledali po biatlonskem centru na Rudnem polju in se po drugi strani odpeljali navzdol proti Jereki. Spotoma smo se povzpeli še na 1265 m visoki Galetovec in neakj kasneje obiskali še 1001 m visok Vodnikov razglednik. Za prvi dan več kot dovolj!
V sredo, 17.8.2011 - pet žensk se je preko Komarče povzpelo do Črnega jezera in nato so na Komni "prijetno presenetile" našo nekdanjo planinko Vido, ki vzorno skrbi za Dom na Komni (1520 m visoko) in za lačne želodčke obiskovalcev. Vrnile so se po klasiki do Savice. Druga skupina pa je v velikem številu šla peš na Vogar (1054 m), si ogledala tudi razgledišče in se vrnila v CŠOD.
V četrtek, 18.8.2011 - prav vsi smo se odpravili na planino Blato z avti (cena za to je 10 € !). Skupaj smo nato peš napotili najprej na Planino v Lazu, sestopili najprej do Planine pri Jezeru in nato prišli zložno do avtov na Blatu.
V petek, 19.8.2011 - štiri naše gospe so šle peš iz Ribčevega laza do SKI Hotela na Voglu in nato s sedežnico do Orlovih glav. Sestopile peš do SKI hotela in nato v dolino z gondolo. Druga skupina tabornikov pa je medtem iz CŠOD šla peš do Savice in nazaj.
V soboto, 20.8.2011 - vsi skupaj smo krenili iz CŠOD po lovski poti v Ribčev Laz, nato obkrožili jezero in se vrnili v dom spet po lovski poti, ki se prične pri spodnji postaji gondolske žičnice za Vogel.
V nedeljo zjutraj smo se vračali domov, eni hitreje, drugi počasneje. Hitreje so prišli tisti, ki so šli še k maši na Brezje; mnogo kasneje pa so prišli tisti, ki so si na Bledu šli ogledat razstavi Picasa in slovenskih impresionistov; za nameček pa še obiskali gospo Simono v Mlinem, ki ima lastno galerijo ročnih del in razstavo starin.
Končna ocena tabora je last vsakega udeleženca, vsak zase pa nam je na glas povedal: LEPO!

Naše ostale slike si lahko ogledate na
http://www.pdbohor.si/pdbohor/index.asp?Page=PrvaStran

3. avgust 2011 - GOLAVA in HOM

2011-08-03T14:38:00.000-07:00

Spet je sreda, 3.8.2011. Napovedal se je lep in vroč dan. Malo smo razmišljali kako bomo zmogli tisto hudo strmino na Golavo, ampak je šlo. Pot smo pričeli v zaselku Matke in šli najprej po zapuščeni poti, kmalu pa smo se priključili pravi shojeni planinski poti. Pot je večidel vodila po gozdu, zato je bilo toliko lažje premagovati strmino. Na sam vrh smo prispeli v dobri uri in pol. Golava je visoka 833 m, in nič posebnega ni ta višina. Bolj posebno je to, ker je na njenem vrhu tako malo prostora, da niti nismo mogli vsi skupaj sedeti, pa tudi Blažev bivak sprejme samo 4 - 5 ljudi. Je pa zato zelo lep razgled, in moramo povedati vsem, ki boste šli za nami - to je zelo simpatična gora, pa seveda strma kar se le da. Na obe strani od poti pada strmina, ki je seveda porasla z drevjem. Tako strma, kot so strme vse te savinjske "vzpetinice", ki so kar spoštovanja vredni hribi. Če ne bi mi delali obhodnice "Križem-kražem" prav gotovo vseh teh lepih koncev ne bi spoznali. Po vrnitvi v Matke smo se zapodili še na Hom, kjer stoji Dragov dom in cerkev. Dom je bil zaprt, saj odprejo le v soboto in nedeljo in po predhodni najavi. Ker se mi nismo naročili, smo seveda hladne "rogove v tankem kozarcu z rosco" samo sanjali. In tudi dosanjali, v dolini itak.

Ena gasilska, s samosprožilcem.

Blažev bivak na Golavi.

Pogled na Savinjsko dolino.

Pravkar smo našli gobe, kakšno veselje!

Pogled na Gozdnik.

Dragov dom na Homu.

Cerkev na Homu.

Sestop s Homa.

Golava, 833 m. Pot na vrh vodi po grebenu.

6. julij 2011 - Bodental in Ogrizova planina v Avstriji, 1569 m/nv

2011-07-06T23:05:00.000-07:00

Zgodnje jutro brez elektrike na Senovem in na Šedmu, pa morda še kje. Nič zato, mi smo vsi že pripravljeni čakali na bus in potem tako hitimo, da v Brestanici zgrešimo eno planinko. Seveda je srečna, ker se vrnemo po njo, kaj bi doma samevala. In potem naprej. Avtobus je bil tokrat OK in ob 8.uri smo že bili na startu v vasici Bodental. Hitro odrinemo na pot. Po dveh urah in pol smo na Ogrizovi planini, kjer pomalicamo, se slikamo in gremo nazaj v dolino. Vreme nam je naklonjeno, vsi smo prišli na cilj. Spotoma se na povratku ustavimo še na kmetiji v dolini, kjer popijemo kar pač imajo. Pohodniška sreda je bila lepo zaključena. Bilo nas je 41 od tega 24 iz bohorske seniorske sekcije. Pa naj slike povedo kaj več.

Skupinska slika na Ogrizovi planini

25. junij 2011 - Na Svetino in Srebotnik, v spomin Almi M. Karlin

2011-06-25T13:41:00.000-07:00

"Vsak človek, ki nam prekriža pot, je naš učitelj, ki nevede ali vede oblikuje naš značaj, tako da lahko svojo dušo primerjamo s potnim listom, v katerem je vsak, ki je kakorkoli posegel v našo usodo, zapustil svoj vizum ali žig. Naj bo močan ali slaboten, nobeden se popolnoma ne zabriše."

Te besede Alme Karlin so nam odzvanjale v glavi, ko smo se tiho bližali prostoru njenega zadnjega fizičnega počitka na pokopališču na Svetini. Hvala Alma, mnogo ste povedala. Obljubimo, da bomo bolj prebirali vašo knjižno zapuščino. Gotovo je imajo v vseh knjižnicah dovolj.

Po ogledu Svetine pa smo nadaljevali peš pot do 700 m visokega Srebotnika. Glede na predhodni dež minule noči je bil naš vzpon zadnjih 10 minut, še bolj pa sestop kar malo težaven. Kot je razvidno iz fotogalerije smo zmagali na vsej črti. Zaključek smo imeli na Celjski koči, kjer so sila prijazni, pa tudi dobro hrano postrežejo. Kdor pa želi se lahko popelje tudi z BOB KARTOM. Mi se nismo peljali, raje smo bili prizemljeni. Skratka, turo priporočamo vsem, tudi če ne delate obhodnice: Križem-kražem.

Malo hiš in ljudi, velika cerkev pa iz 15.stoletja.

Breg sem, breg tja, kosijo pa kar s kosilnicami.

Tu smo se odločili za obisk Alminega doma.

Pogled na gručasto vasico Svetino.

Krasen dom, lepo obnovljen nosi ime Alme Karlin, ....

.... toda žal zaprt.

Telefon za primer, če bi koga zanimalo.

Pogled z zahodne strani daje slutiti veličino.

Žal sameva, mi pa žejni naprej.

Od Doma Alme Karlin je lep pogled, v daljavi naš Bohor.

Za sam vrh je potrebna velika mera pazljivosti.

Ponekod je bilo treba skoraj po štirih.

To ni t.i. zajla, ampak kos elektrićnega kabla.

Na vrhu je prostora za največ 10 mirnih ljudi.

To smo bili tisti, KI SMO BILI.

Ob vznožju Srebotnika.

Vse na svetu je zavezano k minevanju. Drevesa umirajo stoje.

22.junij 2011 -Viševnik (2050 m n/v)

2011-06-22T13:53:00.000-07:00

Lepo jutro je obetalo še lepši dan. Avtobus je z 28 pohodniki brzel proti Rudnemu polju. Med njimi nas je bilo 7 iz skupine Bohor seniorji. Pohod na Viševnik, ki meri 2050 m n/v se je pričel na Rudnem polju. Pričetek ob vlečnici in nato navkreber. Markacije. Pot se je dvigala in mi z njo tudi. Končno po 2 slabih urah le prispemo na vrh, kjer pa smo nemalo presenečeni nad čudovitim razgledom, na vse strani, do koder nese oko se dvigajo vršaci, najvišji med njimi je Triglav. Po malici na vrhu družno sestopimo na Srenjski preval, nadaljujemo pot po dolini Solnice, dalje pod Debelim vrhom in Mrežicami ter dosežemo v uri in pol Blejsko kočo na Lipanci. Od tu po krajšem počitku sestopimo na Rudno polje, kjer nas čaka avtobus in še nekaj. Ani s palačinkami dveh vrst in štirimi različnimi nadevi. Mljask!
Tako smo zaključili lep pohodniški dan skupaj z našimi prijatelji seniorji iz Krškega.

15. junij 2011 - Nadaljevanje Sopote, tja do Polšnika in nazaj

2011-06-15T14:23:00.000-07:00

Ker smo prejšnjo nedeljo z gozdarji prehodili tistih 15 km ob Sopoti do Gostilne Celestina in nam je dež preprečil nadaljevanje do biserov te doline, nama ni dalo, da ne bi šla danes na pot in si naredila zaključka. In tako sva naredila najino predturo za kasnejši pohod seniorske skupine. Kaj sva videla in doživela, si poglejte na slikah. Uživajte, kot sva midva. Čudovito. Pa tako blizu nam je to vse skupaj.

Pogled na Svibno, zgoraj razvaline gradu.

Kje ste Ostrovrharji? Žal, minilo je vaših 5 minut. Kot bo naših.

Tu bi človek kar sedel in občudoval naravo.

Velika Preska. Žig v Križem-Kražem in prijazen sprejem v Mizarstvu Kos.

V Galeriji je obešenih 1000 piščali iz Lesarskih šol Sovenije. Vse dejujejo, če pihneš vanje!

Še v soboto prelepo urejen izvir Sopote. V nedeljo pa nevihta - in danes takole.

V vasi 2 bunkerja. Ta je morda italijanski.

Vmes med njima obeležje za najlepšo vas 2003. Čestitke!

Ta je nemški. Spomin na norost fašizma in nacizma.

V mizarstvu Kos dobite žig in, če so doma, je možen ogled Galerije.

Kaj

Slap Sušjak. Vode ne manjka.

12.6.2011 - Od izliva do izvira Sopote

2011-06-12T14:31:00.000-07:00

Prelepo junijsko jutro ob 8.uri v Radečah. Na startu nekaj pogumnih, kasneje ob poti so se nam še pridružili še drugi pohodniki. Kako je bilo naj povedo slike; vsaka od njih je najmanj 1000 besed. Kogar danes ni bilo z nami, je pač zamudil - tokrat. Sopota pa teče dalje in časa bo še kdaj na razpolago. Zato ne zamudite dnevov, kakršen je bil danes in zaradi katerih je svet lepši. Lepši tudi zaradi prijaznih prijateljev v Radečah.

Začetna pohodniška skupina pri izlivu Sopote v Savo

Brstična lilija. V pazduhah med listi in stebli so vidni brstiči.

Pogled na Kum iz gostilne Celestina tik pred nevihto.

25. maj 2011 - Iz Brestanice na Veliki Dol

2011-05-25T05:51:00.000-07:00

Zbor v Brestanici

Kar hitro smo jo odkurili naprej

Lokvanj bel na sredi jezera ... v Mačkovcih

Sprehod ob ribnikih je dobro del

Bilo nas je 17

Kolona eden po eden

Pa spet manjši počitek

Da ne bi prehitro prišli na cilj

To je moja domača izdelava, le probaj Mimi

Kdo to tam nekaj predava?

Oj mizica pogrni se. Hvala vam obema, Mari in Slavi!

Lojze je prinesel češnje, baje sosedove.

Počitek med potjo

Tonči nas je vmes med potjo počakal z okrepčilom

4.5.2011 - Gradišče - Pristava nad Stično - Obolno

2011-05-04T14:07:00.000-07:00

Na Gradišču nad Stično (519 m)

Start za Obolno na Pristavi

Obolno, 771 m visok vrh

Še 1 uro je do Kuclja

V daljavi Janče

Tur. kmetija pr Brčon

12 pohodnikov/pohodnic tega lepega izleta

Pogled na Gradišče od severa

20.4.2011 - Za en dan smo se potopili v slovenske pragozdove

2011-04-20T14:11:00.000-07:00

6.4.2011 - Vipota-Tolsti vrh-Celjska koča-grmada

2011-04-06T13:43:00.000-07:00

Pred nami je prvi cilj - Vipota

Na vrhu Vipote

Na poti proti Tovstemu vrhu

Na vrhu Tovstega vrha

Celjska koča

Na vrhu Grmade

Pogled na Celje in okolico

Pogled nazaj proti Celjski koči s Tovstim vrhom v ozadju

Izpod mogočne bukve pa priteka čudovita voda

Njena veličina z bogastvom vode

Navzdol pa stopnice, veliko stopnic

Pogled na grad Celjskih gospodov skozi žice

In še vedno veliko stopnic do doline.

23.3.2011 - Radeče-Svibno

2011-03-24T17:09:00.000-07:00

Na parkirišču gostilne pri Ježu

Vasica Svibno, zgoraj na Grajskem hribu pa slutnja nekdanjega gospostva Ostrovrharjev


Tam zgoraj je le še nekaj kamnov v spomin na leto 928, ...

... ko se prvič pisno omenja grad Svibno

Pogled skozi nekdanje okno gradu, ki ga ni več.

Počitek na vrhu Grajskega hriba

V vznožju hriba pa mala oaza miru na soncu.

Slika iz gostilne v vasi Svibno.

Pogled na Svibno

Z osebnimi avti smo se odpeljali do gostilne Jež. Od tam smo v uri in pol prispeli do vasice Svibno in se povzpeli še na grad, od katerega so ostale samo še razvaline.

Nekaj besed o svibenskem gradu: "Na prepadnem Ostrem vrhu (643 m), nad dolino potoka Sopote, zahodno od Radeč, je verjetno že od polovice 12.stoletja stal grad, ki so ga pozidali vojvode Spanheimi, upravljali pa njihovi fevdniki Scharffenbergi. Tako se Svibenski gospodje prvič omenjajo med leti 1169 in 1175. Najslavnejši med njimi je bil Viljem Ostrovrhar, ki je končal svoje življenje v bitki pri Grebinju na Koroškem leta 1293, ko se je pridružil uporu prroti svojemu vladarju. Ostrovrški so tu gospodovali do konca 14.stoletja, ko so se leta 1379 preselili na mariborski grad, nato pa zapustili naše kraje in se odselili v Avstrijo. Tri leta zatem je svibenska gospoščina postala deželno knežji fevd in so jo Habsburžani zastavljali ali dajali v zakup raznim plemiškim rodbinam. Grad je bil razdejan že sredi 17. stoletja. Janez Vajkard Valvasor v svoji znameniti knjigi Slava Vojvodine Kranjske pravi, da se je do gradu, ki je že povsem v razvalinah, prišlo samo iz trga po poti, vsekani v skalo in kamen, po kateri je bilo do prvih vrat mogoče peljati les ali kak drug tovor. V letih med 1840 do 1842 naj bi podložniki uporabili preostalo grajsko kamenje za gradnjo župnišča na Počakovem. Tovorili so ga po skrivnem rovu, ki je vodil z gradu do mesta, kjer stoji danes kapela Sv.Križa. V današnjih razvalinah je težko prepoznati in razbrati jedro nekdanje mogočnega gradu, ki so ga sestavljali palacij, bergfried in dve stolpasti poslopji, obdan pa je bil z renesančnim obzidjem in obrambnimi stolpiči. Danes služi grajski hrib predvsem kot odlična in lahko dostopna razgledna točka."

Mi se bomo tja v vasico Svibno in na grad še gotovo vrnili in občudovali široke razglede.

9.3.2011- Hrastnik-Gore-Kopitnik

2011-03-24T17:01:00.001-07:00

S postaje Hrastnik pa strmo navzgor.

Pogled na Kum.

Gasilska slika na Gorah.

Na Kopitniku pa je prijalo martinčkanje.

Kar nekaj snega smo se še naužili tega dne.

Lurška cerkvica se vidi iz vlaka.

V Rimskih Toplicah smo čakali samo še vlak, malicali smo že prej!

23.2.2011-Brestanica-Grmada-Bučerca

2011-02-23T17:00:00.000-08:00

Spoznavajmo svoje najbližje kraje je tudi naš moto. Tokrat se nas je 8 pohodnikov zbralo v Brestanici, kjer smo si privoščili kavico in nato krenili na pohod. Ker M. ni bila z nami, še vedno iščemo fotke s tega pohoda. Upajmo, da jih bomo dobili kar kmalu.

9.februar -Jablance-Grmada-Bolnica-Koča-Slap Ubijavnik

2011-02-09T15:21:00.000-08:00

26.1.2011 - Senovo - Čerenc - Armeško - Senovo

2011-01-26T11:57:00.000-08:00

Kot je obljubljeno, vaša-naša fotoreporterka, vam poročam o današnjem pohodu (Senovo-Čerenc-Armeško-Senovo), ki smo se ga udeležili v organizaciji našega društvenega praporščaka Jožeta. Tako kot jaz se verjetno tudi ostali pohodniki strinjate, da smo se imeli zelo lepo. Kot ponavadi seniorji poskrbimo, da nas spremlja lep sončen dan, kar nam omogoča lepe razglede vse naokrog po naši deželi. Poskrbimo pa tudi za dobro voljo. Vedno pa nas kdo od pohodnikov preseneti in za to je danes poskrbel Jože, ki nas je na naši poti povabil na svoj dom, kjer nas je čakala pogostitev. Pogostitev pa je bila namenjena njegovemu rojstnemu dnevu, ki ga je praznoval prejšni dan. Lačni nismo bili, žejni pa tudi ne .Sladkega tudi ni manjkalo. Za vse te dobrote je poskrbela njegova žena Mimi. Obema se lepo zahvaljujemo. Hm, kdo bo naslednji? Zadovoljni smo se po bližnjicah vrnili nazaj na Senovo. Pozdrav do naslednjič. Mojca K.

5.1.2011 - Mali Kamen-Jošt-Zakšek

2011-01-05T13:05:00.000-08:00

Pošiljam današnje slike. No, če bom vaša (naša) fotoreporteka za seniorske pohode, se bom bolje pripravila. Povem naj samo to kar že vsi veste, da imam kar naprej težave s fotoaparatom - ali ga izgubim ali pa mi "crknejo" baterije. Tako imam danes samo nekaj slik - spet samo za pol poti do cerkve na Joštu. Moram pa povedati, da nam je vsem bil pohod všeč. Pogostitev družine Zakšek je bila pa sploh super! Tako se, če dovolite, v imenu nas vseh 20 pohodnikov/nic lepo zahvaljujemo gostiteljema. Današnja udeležba je bila pa sploh presenetljiva. Pa naj še kdo reče, da "seniorji" nismo za kaj. No, toliko z moje strani. Mojca K.

Oh , seveda se strinjamo s tabo. Tudi mi vsi se močno zahvaljujemo za vse dobrote in toploto, ki smo je bili deležni pri Francu in Ivanki. Seveda prilagamo še nekaj slik, katerih avtor je Franc. Upamo, da bomo naknadno prejeli tudi fotke od Mari. Baje je slikala Mirota ob toplem štedilniku, ampak zlodej je imel prste vmes in na sliki je ostal samo štedilnik, kam pa je izpuhtel Miro pa še nismo ugotovili.

Moramo še povedati, da smo pohodniki kljub mrzlemu vremenu lepo in varno opravili pohod. Sonca je bilo sicer samo za vzorec in še to le tedaj, ko smo z manjšo skupino (5) z Vrtače sestopili v Šedem. Ostalih 17 pohodnikov pa se je vračalo nazaj na Mali Kamen po drugi poti. Vljudno vabljeni na naslednji pohod, ki bo 26.1.2011. Gremo s Senovega na Čerenc in nato preko Razteza in Armeškega nazaj čez Kunejevo dolino na Senovo. Dobimo se ob 8.30 uri na avtobusni postaji na Senovem in tja se bomo tudi vrnili po končanem pohodu. Informator za naslednji pohod je Jože D.
Prispevek dodala Meri K.

15.12.2010 - Štritsko jezezo

2010-12-15T11:43:00.000-08:00

Evo slike z današnjega pohoda. Sam moram najprej povedat kaj sem naredila s fotoaparatom. Do Štrita sem lepo slikala, potem pa, ko smo šli naprej, sem pozabila aparat na Štritu na snegu. Bili smo že predaleč, da bi ga šla nazaj iskat. Vendar sem ga dobila na istem mestu, ko smo se vračali.Tako ima drugi del slik Mari, ki je slikala s telefonom. Pa komentarje si kar sama izmisli ali pa z Marico skupaj. Drugače je bilo pa čudovito. Lepi razgledi. Smo vas pogrešali. To bomo morali ponovit, da boste tudi ostali zraven. Prilagam nekaj slik za objavo. Mojca K.

11.12.2010 - Brestanica-Dunaj

2010-12-13T08:08:00.000-08:00

Malo nas je koncem novembra sneg zamedel pa smo bolj po svoje hodili, kakor kdo. Potem pa smo se le na Mirotovo pobudo v soboto zbrali na gnoju in odkorali najprej na energijske točke na Dunaju in nato še malo povasovat k naši Marjanci, katero močno pogrešamo. Tam smo bili toplo sprejeti, prav lepo postreženi in okrepčani. Zlahka smo se vrnili nazaj v dolino, seveda po drugi poti. Kako smo se ustavljali na energijskih točkah pa povemo v komentarju te zgodbe. Danes pa samo toliko, da je na bukvi pri 7. točki še vedno viden "podpis" Bineta Roglja. Podpis je v obliki vrezane slike Pavlihe in datira v daljnje leto 1982/1983, ko je Tof pripeljal cel avtobus izletnikov iz Ljubljane na Dunaj (seveda brez obveznih pologov Milke Planinc). Starejši se teh pologov še dobro spominjajo, mlajši pa kar vprašajte. Vprašanja so zastonj, odgovori tudi. Tekst Meri K., foto Lojze J.

24.11.2010-Veliki Kamen-Ravni log-Senovo

2010-12-13T07:55:00.000-08:00

Lep sončen dan, mi pa z avtobusom do Velikega Kamna. Zbralo se nas je 15 in družno smo odkorakali proti Mrčnim selam, nato mimo ribnikov Otona Bohorča in navzgor proti Joštu. Seveda nanj nismo šli, saj smo se usmerili iz Ravnega loga na Senovo. Tja smo morali priti vsaj do 12.ure. Zakaj? Iz prve roke vam povemo, da smo ta dan posvetili eni naši pohodnici, ki je zakorakala v 60. jesen. Zlato jesen! V nadaljevanju pa pesmica, ki sem jo zložila njej na čast in seveda sem si pri tem dovolila malo "hudomušnosti":

Zakrivljena palica v roki, v šalčki pa malo kamil'c,

in seksa bolj redki obroki, obdobja so nov'ga znanil'c.

Po šestdesetem začno se težave, boleti začnejo kosti,

in nič več ni redne prebave, a lulat te zmeraj tišči.

Želimo ti zdravja obilo, ohrani si zdrave kosti,

da bi se ti dobro godilo, želimo ti zbrani mi vsi!

In res se nas je na koncu tega pohoda zbralo kakšnih 20 pohodnikov.
Vsi smo naši jubilantki čestitali še na mnoga zdrava leta in z njo trčili, pojoč: Nobeno sonce bolj ne greje....
Zapisala Mari B.

9.10.2010 - Polje ob Sotli - Podsreda

2010-10-11T12:37:00.000-07:00

Kar 37 se nas je zbralo smo se v Polju ob Sotli pri cerkvi Sv.Miklavža. Od tega nas je bilo 10 iz PD Bohor Senovo. Na pot smo šli ob 9. uri in ta nas je vodila preko Lastniča, Dekmance, Križnega vrha do Zg.Trebč, kjer smo si ogledali izvir Trebčice. Pot smo nadaljevali do doline Sušice in naprej do Svetih gor nad Podsredo. Po ogledu smo sestopili po Kalvariji v Podsredo, kamor smo prispeli ob 14. uri na prireditveni prostor prireditve Kozjansko jabolko. Naše potepanje je trajalo 5 ur po še skoraj neokrnjenih obronkih Kozjanskega, kjer se še vidi izginjajoča stara kulturna dediščina ob vse bolj napredujočem civilizacijskem napredku. Ob poti smo si ogledali izginjajoče travniške sadovnjake, ki si podajajo roko s sodobnimi vinogradi; videli smo skromne stare bivalne in gospodarske stavbe v družbi z velikimi novimi modernimi hišami, stara, mala polja z velikimi njivami, stare travnike s sodobnimi električnimi pastirji, stare vinske kleti v družbi z modernimi vikendi ...

Vodil nas je predsednik TD Atomske Toplice. Besedilo povzeto po njihovem vabilu.

30.9.2010 Šutna - Planina - Glavica - Gadova peč

2010-09-30T12:41:00.000-07:00

Na cilju v Gadovi peči pa nismo bili nič utrujeni, ne tako ne drugače.

Zadnji dan v septembru 2010. Sedem se nas je zbralo v Šutni, kjer se odločimo, da jeklene konjičke prestavimo na parkirišče v Gadovo peč in se z enim avtom vrnemo na izhodišče. Jutro v dolini pa še vedno megleno, mokro in malce mrzlo. Pa smo veseli, ker vemo, da je zgoraj sonce, ki smo ga videli v Gadovi peči. Krenemo, skoraj planemo navkreber proti Planini po markirani poti, ki jo je naredila Krka v sodelovanju s PD Polom. Krasna pot! Zaustavljamo se edino ob kostanju, ki je tako lep in zdrav, da se je treba pripogniti in ga pobrati. Vsaj nekaj ga bo, takole za prvo silo. Na 684 m n/v, kjer domuje vas Planina in njenih 30 prebivalcev, pridemo v dveh urah. Mlada gospodinja na Izletniški kmetiji Stipič nas prijazno sprejme in postreže ter preseneti s svojimi domačimi dobrotami. Kmalu se odpravimo proti meji s Hrvaško in gremo pogledat obmejno policijo, ki nas, kljub temu da stavka, prijazno sprejme in prijetno poklepetamo. Spet hitimo naprej. Ustavimo se na zgornji postaji nekdanje smučarske vlečnice, ki žalostno propada. Brez besed se podamo naprej in v bližnjem brezovem gaju nas presenetijo desetine mušnic vseh velikosti. Zelo lepe so, ampak samo za fotke. Komaj se poslovimo od tega lepega gaja, že zagledamo v daljavi obli vrh, ki mu domačini pravijo Glavica (poudarek na i). Koliko je visok vrh še iščemo podatek, je pa Planinska gora nad Planino visoka 844 m. V daljavi pod nami pa se lesketa krško-brežiško polje. Prepoznavamo posamezne vasi, zaselke, hribe in doline. Ko najdemo z očmi markantno stavbo - Jarkovičevo klet - ugotovimo, da je še veliko poti pred nami. Zato se urno podamo naprej in v poldrugi uri smo na cilju, v Gadovi peči. Seveda še pozdravimo Toneta mlajšega, ki z ekipo neumorno stiska sladek mošt. Pozdrav zaključimo z dišečim tramincem in lahko rečemo, da je za nami spet en prelep dan potepanja po domačih logih.


Nad Planino, pri spominskem obeležju.

22.september 2010 - Senuše-Pijana gora-Senuše

2010-09-23T14:39:00.000-07:00

Po dolgem času se ponovno oglašamo in sporočamo, da smo se 22.septembra 2010 zbrali na Senušah. Bilo nas je 12 in pod vodstvom Zofke in Lojzeta smo šli na pohod. Seveda smo krenili po nam popolnoma neznanih poteh, za katere še nikoli nismo slišali, niti nismo vedeli, da sploh obstajajo. Med potjo so nas vabile zrele slive, jabolka in grozdje. Vsemu temu smo se junaško upirali. Nekje proti cilju pa smo se ustavili pri Jožetu Kaplerju, ki nas je lepo pogostil z grozdjem in cvičkom. Nato smo šli naprej in spotoma iskali po gozdu še jurčke. Na Pijano goro štev.4, smo prinesli enega majčkenega jurčka. Tam pa nas je čakalo presenečenje! Voditelja ture sta nas pošteno presenetila s polno mizo dobrot in nas dodobra nasitila tako, da smo komaj zmogli peš pot nazaj. Seveda je vmes med potjo bila še šranga pri Lojzetu Pircu, ki je tudi odprtih rok in kleti, seveda.Tudi postanek pri Jožetu Cvarju, kateri je ravno obiral jabolka, je bil vesel dogodek za srečanje nekdanjih znancev in sodelavcev.

Ob koncu poti ni bilo kljub "napornemu" dnevu nobenih nerod(nosti), saj je znano, da ima cviček nizko alkoholno stopnjo in je kot tak v vročem septembrskem dnevu dobro služil odžejanju pohodnikov (o pohodnicah pa tokrat nič).


Na startu v Senušah

Na Ravneh

Z najvišje točke pohoda pogled na Veliki Trn.


Smo mislili presenetiti Jožeta, kot zajca na spanju.

Seveda ta hec ni uspel, ker nas je sam presenetil z vrečko kostanja.

Star letnik 2009 od Kaplerja je še zmeraj dober.

Še pogled nazaj na trud in delo

In že smo pod vasjo Pijana gora

Vse piše, komentar ni potreben.

Potem pa presenečenje, ki je zelo prijalo.

To je naslov samo za zaključene družbe.

Gasilska ob slovesu

Šranga pri Lojzetu Pircu.

Cviček, cvička, cvičku, .. pri cvičku, s cvičkom. In smo zaključili z njim.

Še obisk Jožeta Cvarja.

Jože z Vinice pred svojim sadovnjakom tuhta: ali bi še kaj sadil ali bi žagal.

Nekdo se takole trudi za lep kraj.

Še pogled na morje vinogradov ... na svidenje prihodnjič!

28.7.2010 - KRVAVEC - VRH KORENA

2010-07-28T12:40:00.000-07:00

Ko smo se ob pol šestih na Senovem vkrcali na avtobus in pobirali pohodnike vse do Krškega (skupaj nas je bilo 28), smo bili redkobesedni, saj je bilo nebo nad nami na gosto prepredeno z oblaki. Vožnja mimo Ljubljane in proti Gorenjski je tako bolj ali manj minevala v zaskrbljenem pogledovanju v nebo, ki ni kazalo nič dobrega. Zavili smo proti Cerkljam in se ustavili točno nasproti TIC-a in odhiteli na kavico v bližnji bife. Kaj hitro pa nas je našla vodička Simona iz TIC-a in nas prav prijazno pozdravila. Razložila nam je nekaj krajevnih zanimivosti (npr.: hišo, ki jo je postavil prvi ljubljanski župan, gospod Hribar; opozorila na bližnjo okolico-park, na samostan Velesovo v Adergasu, grad Strmol, itd). Vreme pa se je še vedno trmasto držalo, todakomaj

smo prevozili prve ovinke na krvavški cesti, pa se je v nekem trenutku vreme hipoma spremenilo. Megla je ostala spodaj, nas pa sta pozdravila sonce in nebo, modro kot biser. Iz vseh grl so se izvili vzdihi olajšanja in občudovanja, ko smo iz avtobusa pogledovali na vse strani in prepoznavali hribe in gore. Prečudovit začetek! Po 12 km vožnje smo prispeli do parkirišča in se peš odpravili proti Gospinci. Prijazna oskrbnica nas je lepo sprejela in ustregla našim željam. Hitro smo pomalicali in 20 se nas je odpravilo naprej - prvo do hotela na Krvavcu in nato pod oddajnikom do Zvoha (1971 m). Še obvezno fotografiranje pri jezeru Hudičevo oko in nato naprej preko Ježe proti vrhu Korena - 2001 m/nv. Bolj ko smo hodili, bolj se nam je zdelo, da se vrh Korena nekako odmika in kar ni hotelo biti konca zavijanju in odvijanju, pa spuščanju in dviganju na planinski poti. Ves čas smo po tihem čakali na del poti, opisanega z vzdevkom "Zbogom Milka". Večkrat se nam je že zdelo, da smo že tam, pa ni bilo res. No, končno smo dočakali tudi ta del poti, ki je kar malo presenetil in smo hitro razumeli zgodbo o Milki. To pot, ki se najprej strmo spusti in nato še bolj strmo vzpne ob jeklenicah in klinih spet nazaj na greben, smo kar hitro premagali. V zadovoljstvo vseh pa smo končno po 2 urah hoje stali na Vrhu Korena. Razgledi na vse strani so bili enkratni in se jih ne da opisati.

Po krajšem počitku in okrepčilu smo se pričeli spuščati proti Korenovi planini. Pot je kar precej časa vodila navzdol in se končno le pričela dvigati. Ko smo dosegli prve pašnike na Kriški planini in zavili na Planšarijo Pr' Florjan' smo vedeli, da smo ta dan vsak zase zmagali. Ostalih 8 planink, ki so prehodile Krvavec in Kriško planino, so bile s svojim izletom več kot zadovoljne. Zadovoljni z dnevom in pohodom smo se vrnili k avtobusu in spotoma v dolini obiskali še Velesovo, si ogledali tamkajšnjo cerkev in vasico Adergas, ki je v turističnem smislu lahko mnogim vasem za vzor. Res!

Za konec pa še to: naj slike govorijo o pohodu.

Na križišču še zadnji posvet

Postaja gondolske žičnice

Strmo navzgor na Zvoh

Kdaj smo nazadnje videli kaj takega?

Pri hotelu na Krvavcu

Hudičevo oko

Razgledi pa fantastični ...

Skupinska slika pri akumulacijskem jezeru

Sprva je lepo kazalo

Potem pa gor in dol

A je Milka že za nami?

Varljivo upanje, da je Milka za nami.


Pa smo bili na najbolj nizkem delu


kjer so nas čakale jeklenice in klini

Eni že gor, drugi še dol

Vsi prvopristopniki na vrhu Korena - zdijo se malce zaskrbljeni, ker so namesto krsta bili slikani.

Proti Korenovi planini


Obnovljena koča na Korenovi planini

Rož je bilo povsod veliko, ker je v tem času višek sezone cvetja.

21. julij 2010 - Murovica - Cicelj - Sv. Miklavž

2010-07-21T13:30:00.000-07:00

Tisti, ki hodimo po obhodnici "Križem-kražem" smo predlagali to turo za 12. maj 2010. Takrat smo šli iz Krškega v Koprivnico (zaradi znanih razlogov). Danes pa smo šli v sicer okrnjenem številu (samo 3 junaki vroče napovedanega dneva). To vročo napoved smo nekolikanj ukanili tako, da smo bili že ob 5. uri na vlaku. Izstopili smo v Lazah in se napotili v Dolsko, kjer smo v gostišču Pr' Krač popili jutranjo kavico in se zapodili v prvi načrtovani hrib, točneje na 743 m visoko Murovico, ki smo jo dosegli v dobri uri.

Po krajšem počitku smo odšli naprej na 836 m visoki Cicelj in se nato spustili še do Sv.Miklavža (741 m). Vročina se je okrog poldneva sicer pričela stopnjevati, toda zgoraj v hribih je še nismo čutili. Malo zaradi višine, še bolj pa zaradi poti, ki v glavnem vodijo po gozdnatem terenu. Seveda smo to vročino močno začutili v dolini, ko smo šli proti ŽP Jevnica. Moramo povedati, da na tej postaji sicer ne prodajajo vozovnic za vlak, v njihovi oglasni tabli pa piše, da je knjiga pohval in pritožb pri postajnem prodajalcu vozovnic. Ker le-tega ni, smo to pripombo naredili tukaj in sedaj. Najhuje pa je, da je na tej postaji zelo slabo poskrbljeno za potnike, kajti ni nobenih nadstreškov in klopc, za smer Zidani most pa moraš iti na drugo stran skozi cestni podhod, kjer so čisto ozki pločniki.

Ne vem, kako se tam gibljejo potniki s kovčki. Edino kar imajo dobrega je odprta čakalnica in pitna voda zadaj za postajno stavbo, toda kaj ko moraš na drugo stran za smer Zidani most spet skozi cestno-železniški podhod, mimo pa drvijo avtomobili in kombiji vseh vrst in velikosti. Sicer pa turo v celoti močno priporočamo.

Kavica v Dolskem "Pr' krač'"

Kmetija je pravzaprav Galerija 19.


S poti na Murovico se lepo vidi Ljubljana.

Se moraš kar na silo smejat, ko sam sebe slikaš.


Sestop z Murovice in vzpon na Cicelj - slika na najnižjem predelu.


Obnovljena cerkev sv.Miklavža.

Pogled z ŽP Jevnica na Cicelj in Sv.Miklavž.

30.6.2010 - Velika planina

2010-06-30T13:23:00.000-07:00

Ojstrica z Velike planine.


Takšen je bil sprejem na Veliki planini.


Kapelica Marije Snežne.


Pogled pa odtava tja proti Planjavi.


Skoraj zamudimo razkošje v travi.

Če ne veš kam greš, je čisto vseeno kam boš prišel.

Pogled na Šimnovec, zadaj Mokrica, Kompotela, Koren in Krvavec.


1666 m n/v, tu je najvišja točka Velike planine.

Modri čudež narave. Mi smo tu zato, da se čudimo.

Lej, 30. junija pa že murke cveto?


Vsako slovo je obet za ponovno snidenje.

No, pa pozdravite mi vse moje v dolini, saj se kmalu vidimo!

Že navsezgodaj se je naredil lep junijski dan, zadnji v tem mesecu. Odrinemo z avtobusom iz Krškega proti našemu cilju (skozi Celje, Gornji Grad, Kranjski Rak) in se pripeljemo v Mačkin kot pod Veliko planino. Vzpon do Marije Snežne in naprej do Zelenega roba nam vzame dobro uro zmerne hoje. Planine so v cvetju, goveje živine je veliko, tudi posebneža - maskoto planine vidimo že kmalu po prihodu, fotoaparati škljocajo kot za stavo. Po počitku se vrnemo čez Gradišče (1666 m nv) do Domžalske koče, kjer počakamo celotno skupino in se skupaj napotimo do Jarškega doma na Mali planini. Okolica doma je v gradnji.

Vreme nam je odlično služilo. Skupina 30 pohodnikov planincev-seniorjev (v tem nas je bilo 6 iz PD Bohor), se je vesela in razpoložena vrnila na Marjanine njive, kjer nas je čakal avtobus. Še postanek na Črnivcu in domov.

Po naših napisanih programih se vidimo 1.septembra. Ampak mi se bomo oglasili še vmes, ker nam žilica ne bo dala počitniškega miru. In gremo dalje, seveda.

Ena gasilska na Zelenem robu.

26.junij 2010 - Od gradu Podsreda na grad Rajhenburg

2010-06-26T13:28:00.000-07:00

Kakšnih 75 pohodnikov se nas je danes (na povabilo Kozjanskega parka) zbralo na dvorišču gradu Podsreda. Med temi nas je bilo cca 10 članov-ic iz PD Bohor-Senovo.
Kaj vse smo videli med tem pohodom, ki je obenem tudi del Emine romarske poti, pa naj več povedo slike. Kozjanski park je za nas naročil avtobus, ki nas je odpeljal iz Brestanice nazaj na grad Podsreda, kjer so nas počastili s toplim obrokom.
Upravi Kozjanskega parka se zahvaljujemo za vse kar so nam danes ponovno pripravili in organizirali;
vsem udeležencem pohoda pa lep pozdrav !

Po okrepčilu in pozdravnih besedah gospoda ž. Vriska iz Koroškega ter za njim še direktorja Kozj.parka, g.Iva Trošta in njegove sodelavke Nine, smo družno in korajžno krenili na 18 km dolgo pot.

Neumorno smo sledili mladcu, ki je na čelu kolone nosil slovensko zastavo, vse od starta do cilja. Da se ne bi kje izgubili, je na repu skrbel Peter - tudi sodelavec Kozj.parka. V Brestanico smo pripešačili v 4 urah. Med pohodom nismo kaj dosti počivali. Nihče med potjo ni omagal ali se premislil. Bili smo različnih starosti: od mladih do najstarejših, ki so šteli 73 let. Seveda smo bili najbolj radovedni prav domačini, saj nas je zanimalo kje bo potekala trasa pohoda.

To je njiva s facelijo (paša za čebele in dobro zeleno gnojenje).

še pogled na Anže, nato dober dan Brestanica !

Nekateri so šli k maši v Lurško cerkev, nekateri na kapučin v Lurd, nekaj direktno na grad Rajhenburg. Vsi pa smo se vrnili z avtobusom na izhodišče.

SKRATKA, LEPO ! Kogar ni bilo zraven mu ne moremo pomagati drugače kot s temi slikami.